|
"Jack Graham je besno tipkal na prenosni racunalnik.
Neoizem je bilo zdalec najbolj vznemirljivo umetnisko
gibanje, kar jih je spoznal, in - bilo je prakticno
neznano! Umetnostni kritik se je odlocil, da bo o tej
temi napisal standardno delo - dosezek, s katerim bo
okronal svojo kariero." [1]
STEWART HOME, Slow Death
KONTAKTNA OSEBA
Copper Grill v blizini londonske postaje podzemne zeleznice
Liverpool Street Station je poceni zrezkarna v slogu
petdesetih in je odtlej tudi niso smeli vec obnavljati.
Lokalu dajeta car rdeca plasticna oblazinjenost in krom.
Tu sem se dogovoril za srecanje s Stewartom Homom. Lokal
se je pocasi polnil s poslovnezi iz okoliskih pisarn.
Bil je cas kosila.
Stewart Home ni le uspesen pisec Redskinovih cenenih
romanov, ki so vecidel sestavljeni iz izbranih nasilniskih
in pornografskih prizorov. Predvsem je glasnik in edini
clan Neoisticne alianse, neoisticne frakcije, ki se
je leta 1986 odcepila od glavne linije neoizma. V svojem
zadnjem romanu Slow Death je zdruzil oboje. V njem trendovska
umetnica Karen Eliot ustanovi tajno lozo z imenom Semiotic
Liberation Front, in sicer zato, da bi vtihotapila neoizem
v umetnostno zgodovino, za zvezo pa postavi obritoglavca
Johnnyja Aggra. Aggro clanom loze izda obvezno navodilo:
"Vasa loza mora studirati neoizme in storiti vse
za promocijo tega gibanja. Prav tako moji gospodarji
hocejo, da zacnem kampanjo za vandaliziranje spomenikov
in kipov." [2]
Cakam.
S petnajstminutno zamudo stopi v Copper Grill Neoisticna
aliansa v podobi Stewarta Homa, ki sam nastopa v romanu
Slow Death kot Bob Jones. Neoisticna aliansa, alias
Stewart Home, alias Bob Jones, alias Karen Eliot se
usede, naroci caj in porine cez mizo plasticno vrecko
z nepogresljivo vsebino. Knjige. Poleg romanov Slow
Death in Red London potegnem ven se zbornik Neoism,
Plagiarism & Praxis, neoisticne manifeste in Art
Strike-Papers, Homovo zgodovino povojne avantgarde The
Assault on Culture, njegovo zbirko Black Mask Material,
pa se vrsto kopiranih in spetih parafernalij z naslovi
kakor Analecta ali Disputation. On Art, Anarchism and
Assholism. Vecino tega sem ze poznal.
Pogovor se kmalu dotakne se neobjavljenega ali vsaj
neizdanega gradiva. Stewart Home srkne caj. Ce bi hotel
se drugo gradivo, je najbolje, da se odpravim v Tate
Gallery Library ali v National Art Library pri Victoria&Albert
Museum. Tam naj stopim v stik z enim od kuratorjev,
Simonom Fordom. Ford da je bil zelo zasluzen za arhiviranje
neoisticnega gradiva, ki so ga neoisti nastavili muzejem.
Vcasih je bila kaksna stvar celo odkupljena. Najzgodnejsi
angleski neoist Pete Horobin naj bi prav tako imel obsezno
zasebno zbirko in bi poleg tega lahko kadarkoli ponaredil
potrebno gradivo.
Po eni uri je Home namignil, da se mora posloviti.
Za nekaj dni da ima na voljo tonski studio, kjer dela
zvocne poskuse za svoja predavanja, zato bi moral tam
izkoristiti cas. Placala sva in odsla iz Copper Grilla.
Za nama se je blescal krom. Od Copper Grilla sem se
odpeljal pred Victoria&Albert Museum, da bi preveril
Homove napotke. A ze ko sem pritisnil na plin, me je
obsel dvom - in mracni spomini. Slutnje. Ali nisem vsega
tega ze enkrat dozivel? Ali prebral? Iz vrecke sem potegnil
Slow Death in zalistal.
SLOW DEATH
Na strani 31 se Karen Eliot dobi z marksisticnim umetnostnim
kritikom Jackom Grahamom v nekem pubu v Camdenu. Pojasni
mu, da jo poleg denarja in slave najbolj zanimajo procesi
zgodovinjenja. Navsezadnje se Jack Graham po nasvetu
Eliotove odpravi v National Art Library in zacne raziskovati
neoizem.
Na strani 47 se Karen Eliot sreca z vodjem pri "Progressive
Art Project" sirom Charlesom Brewsterjem; kraj
snidenja je Monmouth Coffe Shop v Covent Gardenu. Zamudi.
Skupaj preudarita, kako naj se neoizem seznani z vrednostjo
projekta. Brewster dozene, da je neoizem zaradi povezave
z avantgardo kakor ustvarjen za zgodovinjenje: "Neoism
is an art critic's wet dream!"
Na strani 52 ima Karen Eliot javni nastop v CIA (Homov
anagram za ICA) na temo Neoism and Avantgarde of the
1980s. Na vprasanje iz publike, kje je mogoce najti
najboljse arhivske vire o neoizmu, odgovori: "Osnovni
material bos nasel v knjiznici Tate Gallery in v National
Art Library. Ti instituciji hranita vecino knjig in
revij, ki jih bos potreboval pri delu. Ce pa hoces narediti
zares poglobljeno raziskavo, se bos moral povezati s
posameznimi clani gibanja. Med britanskimi neoisti imata
najobseznejsi zbirki Pete Horobin in Bob Jones."
Na strani 91 se Semiotic Liberation Front razkropi,
da bi izsledila neoisticno gradivo. Presenetljivo: British
Library, Tate Gallery, National Art Library. V zadnji
tudi eden od clanov SLF spet sreca Jacka Grahama, ki
se je medtem odlocil, da bo napisal zgodovino neoizma,
da bi se s tem delom uvrstil med velikane, kakor sta
Winckelmann in Ruskin, ki sta spremenila tek kulturne
zgodovine.
FIKCIJA ALI FUCKING-UP
Home je ze v intervjuju s kuratorjem V&A Simonom
Fordom (cf. Dodatek) iz leta 1994 napovedal roman o
neoisticnem zgodovinjenju: Zdi se mu primerno, da se
neoisticni proces zgodovinjenja najprej postavi kot
fikcija, se preden se prevec umetnostih zgodovinarjev
samih od sebe vrze v neoizem. Home trdi, da mora biti
fikcija casovno pred znanostjo (tako je Slow Death neke
vrste cenena razlicica Lacanove teze, da je resnica
strukturirana prav kakor fikcija. In tako v Slow Death
konsekventno beremo: "Resnica je fikcija!"
je zalajala Karen.
"Ljudje, ki hocejo trdna dejstva, se bodo morali
zadovoljiti s ponaredki!" [3]).
Trditev, s katero Home tvega, da se bodo "resni"
zgodovinarji, od katerih je njegov projekt neoisticnega
zgodovinjenja odvisen, cutili odrinjene. In dejansko
se pred ocitki fundamentalisticnih neoistov, da se poceni
prodaja, brani z argumentom, da kratko malo ne uvidijo,
da "prave" zgodovinarje uspesno odganja prav
njegova igra z odprtimi kartami in njegovo samozgodovinjenje.
Naj bi torej Homova prizadevanja, da bi povzdignil
neoizem v kanon umetnostne zgodovine, brali kot prakticno
refleksijo, tako rekoc kot kognitivno nasprotje neke
practical joke - sale na "umetnostno pozgodovinjenje"
avantgarde, ne pa kot povsem resen poskus samozgodovinjenja?
Kot veselo fikcijo, ne pa kot znanost? Ali Homu ne gre
veliko bolj za variacijo na dejstvo, da tako imenovani
resni umetnostni kanoni prav tako konstruirajo in fikcionalizirajo
svoje objekte, le zdalec manj odkrito in saljivo? Da
pa zgodovina ni enkrat za vselej napisana po pozitivisticnih
kriterijih domnevnih evidenc, temvec se kanon nenehno
na novo zapisuje in prepisuje, dokazujeta fluxus in
njegova nenadna prevladujoca prezenca vse od retrospektive
na bienalu 1990 ali pa situacionizem s poplavo publikacij,
prevodov in novih izdaj.
Neoizem od vsega zacetka ni bil ravno logicen kandidat
za sedez v lozi umetnostne zgodovine osemdesetih. Njegovi
privrzenci (v redkejsih primerih privrzenke) izvirajo
iz tako imenovanih marginalnih okolij in v zelo redkih
primerih z umetnostnih visokih sol. Najvecji uspeh zgodovinjenja,
ki ga je doslej mogel navesti neoizem, je ravno vpis
v Glossary of Art, Architecture and Design Since 1945.
Sam Home se je moral potruditi, da je vtihotapil neoizem
v svojo lastno zgodovino povojne avantgarde The Assault
On Culture in ga uvrstil v castno galerijo prednikov
od letrizma pa vse do mail-arta.
RAZISKOVANJE IN PONAREJANJE
Ne glede na to, ali je sploh kdaj obstajala "nevtralna"
umetnostna zgodovina, si lahko mislimo, kako neugoden,
ce ne ze kar prakticno nemogoc je izhodiscni poIozaj
za vsaj polobjektiven opis neoizma. Sprico tega je neoizem
zanimiv skrajni in potemtakem poskusni primer. Neoizem
je naravnost sprt s "korektnim" podajanjem.
Med pripravami za to knjigo so mi neoisti sami veckrat
ponudili, da lahko ponaredijo ali antedatirajo neoisticna
dela in gradiva. To prostodusno ravnanje z lastno zgodovino
nikakor ni skrivnost in nima nic opraviti s plagiatizmom
ali apropriacijo (ponarejajo vendar lastna dela), marvec
gre prav za notranjo sestavino manifestov neoisticne
filozofije: zgodovinska manipulacija je ena glavnih
obsesij neoistov. In ce je vsaka zgodovina manipulacija
zgodovine, kakor trdijo neoisti, potem obstaja toliko
zgodovin neoizma, kolikor je njihovih manipulacij. Ponarejanje,
plagiatizem, avtosubverzija in avtomanipulacija so postale
osrednje neoisticne strategije.
Teoretska podlaga takim trditvam se zdi kakor na dlani:
da pisanje zgodovine svoj objekt konstruira ravno toliko,
koIikor prav ta objekt spravlja konstrukci jo iz ravnotezja,
torej objekta ni mogoce nikoli povsem doumeti in dokoncno
skonstruirati. Najsi to se tako drzi, iz tega vendarle
ne izhaja nikakrsna poljubnost zgodovinskih "dejstev",
kajti njihovo bistvo je sicer kontingentno, ni pa arbitrarno.
Ob tem se sklicujem na razlocevanje med kontingenco
in arbitrarnostjo, kakor sta ga dolocila Ernesto Laclau
in Chantal Mouffe. Kontingenca pomeni, da neke historicno-politicne
pozicije ne determinira nujno kaksen drug register (zakoni
zgodovine, ekonomije itn.). Hegemonisticna situacija
je kontingentna ravno toliko, kolikor ni naravno dolocena,
pac pa je rezultat bojev in pogajalskih praks, ki se
lahko izidejo tako ali drugace in so ravno zato nacelno
zmozne reartikulacije. S tem pa po drugi strani nikakor
ni receno, da je ta situacija arbitrarna, se pravi,
da ne bi bilo mogoce najti "nobenih vzrokov",
zakaj vlada neka dolocena hegemonija, ali da je sedanja
situacija rezultat partije kockanja. [...]
Sam neoizem je v casovnem oknu - predprihodnosti. Ce
Hal Foster, kakor bom pokazal v zadnjem poglavju, opredeljuje
osrednje dolocilnice neoavantgarde, ki naj bi pozneje
fiksirale avantgardo, potem bi rad neoizem pokazal,
kako pozneje sam fiksiras svoj lastni pomen. Neoisticna
manija samozgodovinjenja torej ucinkuje kot trivialna
ilustracija tega poststrukturalisticnega standardnega
spoznanja, da namrec objektu pripade njegov pomen vedno
sele pozneje. V primeru neoizma s samozgodovinjenjem.
Ali neoizem torej obstaja? Še bo.
Oliver Marchart, Neoizem: Avantgarda in samozgodovinjenje,
Zepna 6, Zalozba / *cf & SCCA, Center for Contemporary
Arts - Ljubljana, Ljubljana 2001.
Prevedla: Alenka Mercina
[1] Stewart Home,
Slow Death, High Risk Books, New York in London, 1996,
str. 99.
[2] Stewart Home,
op. cit., str. 82 ss.
[3] Stewart Home,
op. cit., str. 146 ss.
|
